Mehika 2021: Intro

Kdor me je zadnjih nekaj dni spremljal na družabnih omrežjih, je videl, da sem se tri tedne potikal po jugu Mehike, saj sem na vsake toliko objavil kak video, fotko, story ali kaj podobnega. Če slučajno nimate dovolj vseh objav, se ne rabite bati, saj sem namreč odločil, celo potovanje še ovekovečiti v obliki bloga. Novo objavo nameravam napisati vsakih nekaj dni, a ker imam zraven tega bloga še celo drugo življenje s svojimi opravki in obveznostmi, si pridržujem pravico do občasnih zamud. Vem, da zadnja poved zveni, kot da sem Batman, ampak prisežem, da nisem.*

Blog bom seveda tudi opremil s fotografskim materialom, gotovo pa bom kar precej fotografij snel s spleta (seveda z navedbo vira in/ali avtorja). Seveda sem precej fotografiral, ampak tekom tega in drugih potovanj sem ugotovil sledeče:

1. vsaka moja fotografija je sicer unikat mojega potovanja, ampak vseeno nisem profesionalen fotograf. Ne fotkam s fotoaparatom, ampak s telefonom in na hitro,

2. iskreno, ne da se mi. Čedalje bolj raje uživam v izkušnjah in v doživetjih kot pa da bi strmel skoz fotografski objektiv. Ne potrebujem deset tisoč fotk, ena ali dve sta dovolj. Raje ustvarjam spomine, kot pa da bi s fotoaparatom lovil spominke.**

Predstavljajte si me kot Carrie Bradshaw iz Seksa v mestu, kako sedi v stanovanju v Manhattnu pisoč o svojih ljubezenskih zdrahah in kako bi iz nekega razloga vse njene težave rešil nov par čevljev Manolo Blahnik in brunch s prijateljicami, le da nisem Carrie Bradshaw, pišem s Ptuja, ljubezenskih zdrah in visoke mode bo bore malo, pa tudi na brunch ne hodim s prijateljicami. Okej, v bistvu ni ta blog niti malo podoben Seksu v mestu, ampak bo pa, upam, zabaven!

Število podobnosti s Sarah Jesicca Parker je evidentno zelo majhno

*Mogoče pa samo hočem, da to mislite. 👀
** Aljoša Bagola, če želiš ta citat uporabiti v kateri od svojih knjig, me lahko kontaktiraš.

O potovanju

Sporočilo, ki je vse skupaj začelo

Potoval sem z zelo dobrim prijateljem Vidom. Skupaj sva bila že na veliko potovanjih, praktično po pol Evrope, vsak zase je bil v ZDA, on pa je tudi videl lep del Južne Amerike. Vrhunec najinih skupnih potovanj je bilo enomesečno potovanje po jugovzhodni Aziji leta 2017, letošnje poletje pa sva imela zadnjo priložnost za kako daljšo turo. Vid je namreč zdravnik in je ob pisanju te objave že začel z opravljanjem sekundarija, jaz pa sem prevajalec prekarec in že delam. Delam na daljavo, torej si lahko prevode nesem s sabo, po drugi strani pa nimam pravega dopusta, da bi lahko za dva tedna pozabil na vse skrbi, tako da sem nekaj prevodov opravil tudi iz Mehike. Prav tako se z eno stalno stranko redno udeležujem jutranjih sestankov, tako da sem se v Mehiki vsak delovnik zbudil ob treh zjutraj, da sem se priključil sestanku, ki je bil v Evropi ob prijetni deseti uri.

Skratka, oba sva vedela, da bo v prihodnje bistveno težje kam oditi za več kot teden ali dva in sva v začetku junija tako začela načrtovati neko potovanje. Specifičnih želj nisva imela in ker sva oba bila že polno cepljena proti Covidu, tudi nisva imela veliko omejitev. Najprej sva omenjala kake evropske države, končna odločitev pa je padla neko junijsko nedeljo. Popoldne sva še premlevala, ali bi šla z avtom po celotni Italiji, zvečer pa sva pri meni ob pici, pivu in izpadu Dallas Mavericksov proti LA Clippersom v končnici NBA našla letalske karte za Mehiko in od takrat naprej ni zares bilo poti nazaj.

V Mehiko sva se odpravila 26. junija, slabe tri tedne pozneje, v Slovenijo pa sva se vrnila 18. julija pozno ponoči.

Zemljevid Mehike z označbami na vseh krajih, kjer sva prenočila vsaj enkrat

V treh tednih sva prenočila v 13 različnih mestih, vse skupaj pa sva obiskala kar 18 različnih mest. Od mesta do mesta sva v glavnem potovala z avtobusi, na vožnjah dolgih vse do 12 ur. Le od San Cristobala (oz. letališča v Tuxtli) do Cancuna - mesti št. 3 in 4 na zemljevidu - ter iz Cancuna v Guadalajaro, mesto št. 12, in pa seveda domov sva potovala z letalom.

Potovanje se je torej začelo in končalo v prestolnici Ciudad de Mexico, a preden se v celoti posvetim potovanju, bom naslednjo objavo namenil Covidu-19. Vem, da vsi nenehno o tem poslušamo in smo že od vsega skupaj utrujeni, a pandemija je to potovanje bistveno zaznamovala (le kako ga ne bi?). Naslednja objava se bo torej obravnavala, kakšen vpliv je imela pandemija Covida na Mehiko, na turizem itd. Obljubim, da ne bodo samo suhoparne številke okuženih in grafi (ti bodo tudi, ampak le na začetku). V naslednji objavi lahko pričakujete ulične zdravnike, kartele, veliko ocvrte hrane, predvsem pa ogromne, nepredstavljive količine Coca Cole.