Več pozornosti, prosim

 Po dvanajsturni vožnji na nočnem avtobusu sem naposled prispel v mesto San Cristobal de las Casas. San Cristobal je mestece v zvezni državi Chiapas in je svojevrstna turistična vroča točka. Chiapas velja za svet v malem, saj imamo na dosegu roke praktično vse od naravnih znamenitosti (slapovi El chiflon, kanjon Sumidero), kulturoloških fenomenov (vasici Chamule in Zinacantan) in večjih mest (Tuxtla). Tudi sam San Cristobal je prelepo in unikatno mesto in ker leži v sržu vsega, si ga popotniki pogosto izberejo za prenočišče in od tam raziskujejo okolico. V mestu sem prenočil le enkrat, v hostlu blizu centra z vsem, kar človek potrebuje. Lepo kuhinjo, prekrasnim notranjim dvoriščem, čistimi sanitarijami itd. Doplačal sem nekaj evrov več za zasebno sobo, ki pa je bila na drugi strani stavbe, tako da sem moral mimo dveh ulic, da sem prišel do nje. Receptorka je dejala, da soba izgleda malce rustikalno in dandanes to očitno pomeni, da je soba sredi gradbišča. Ne pretiravam, okoli vhoda v s

Oaxaca (izgovori se [Uahaka]*), s polnim imenom Oaxaca de Juarez, je glavno mesto istoimenske zvezne države na jugu Mehike ob Pacifiku. Ima približno 300.000 prebivalcev, kar je za mehiške standarde relativno malo, a ni zato v zgodovinskem in kulturnem prostoru Mehike nič manj pomembno. Tukaj sem preživel dobra dva dni: prispel sem okoli šeste ure zjutraj in odšel naslednji dan zvečer. Malo barve še ni nikomur škodilo V Oaxaci sem srečal tudi kar precej t. i. digitalnih nomadov, ljudi, ki ves čas potujejo, delajo oz. šolajo se pa (tudi v nekovidnih časih) na daljavo. Dandanes je to že postal precej legitimen življenjski slog, sam pa ne morem mimo tega, da se mi zdi izraz "digitalni nomad" izredno pretenciozen. Predvsem zato, ker se veliko ljudi ponaša, kako je s takim življenjskim slogom zmagalo v življenju in ker vse skupaj zveni oh in sploh eksotično. Živi, kakor ti ustreza, ampak če po mesec dni spiš v poceni hostlu in vlačiš majice iz nahrbtnika, nimaš pa ne kuhinje niti

 Potovanje se je začelo in končalo v mehiški prestolnici, Ciudad de Mexico. Prvič sem tam preživel tri dni, drugič pa le en dan, preden sem se odpravil nazaj domov. V tej objavi bom strnil oba obiska, saj gre nenazadnje za isto mesto in sem se v drugem obisku trudil samo "popraviti napake" oz. videti še tisto, česar nisem uspel prvič. Sicer je Ciudad tako veliko mesto, da očitno sploh ne potrebuje kakega posebnega imena; Ciudad de Mexico, v angleščini Mexico City, namreč pomeni mehiško mesto oz. mesto Mehike. Staro je že skoraj 700 let, ko se še je imenovalo Tenoch, trenutno ime pa je dobilo v 16. stoletju, dal mu ga je znan konkvistador in krvnik marsikaterega plemena, Španec Hernan Cortes. Je eno največjih mest na svetu, saj ima kar 20 milijonov prebivalcev, v Mehiški državni sestavi pa zaseda celo mesto prestolnice in samostojne zvezne države hkrati. Kljub njegovi glomaznosti pa je po Ciudadu presentljivo preprosto (in poceni) potovati. Mesto je opremljeno s podzemno želez

Ta objava bo nekoliko bolj depresivna. Kako ne bi bila, saj je o covidu, a leta 2021, sploh pa ne na blogu o potovanju, se temu pač ni mogoče izogniti. Nenazadnje se med seboj že več kot leto in pol namesto po vremenu sprašujemo "Kako je bilo med lockdownom?", "A si že cepljen? S čim?" in "Kje boš vnovčil bone?"* Mehika ni glede epidemije nobena izjema. Covid je tam prav tako udrihal po zdravstvu, turizmu, socialnih življenjih, le po blagovni znamki piva s podobnim imenom začuda ne.  Spodaj je predstavljenih nekaj grafov s številom primerov, smrti (oba prilagojena na milijon prebivalcev) in deležom cepljenih od marca lani pa do danes. Vsi podati so iz Our World in Data . Pri grafih z okužbami in smrtmi sem za primerjavo še dodal Slovenijo in Italijo, ki je sploh lani spomladi bila v vseh medijih kot zloglasen primer izbruha epidemije. Pri deležu cepljenih je za primerjavo ponovno dodana Slovenija, zraven pa še ZDA, Združeno Kraljestvo in Izrael kot države,

Kdor me je zadnjih nekaj dni spremljal na družabnih omrežjih, je videl, da sem se tri tedne potikal po jugu Mehike, saj sem na vsake toliko objavil kak video, fotko, story ali kaj podobnega. Če slučajno nimate dovolj vseh objav, se ne rabite bati, saj sem namreč odločil, celo potovanje še ovekovečiti v obliki bloga. Novo objavo nameravam napisati vsakih nekaj dni, a ker imam zraven tega bloga še celo drugo življenje s svojimi opravki in obveznostmi, si pridržujem pravico do občasnih zamud. Vem, da zadnja poved zveni, kot da sem Batman, ampak prisežem, da nisem.* Blog bom seveda tudi opremil s fotografskim materialom, gotovo pa bom kar precej fotografij snel s spleta (seveda z navedbo vira in/ali avtorja). Seveda sem precej fotografiral, ampak tekom tega in drugih potovanj sem ugotovil sledeče: 1. vsaka moja fotografija je sicer unikat mojega potovanja, ampak vseeno nisem profesionalen fotograf. Ne fotkam s fotoaparatom, ampak s telefonom in na hitro, 2. iskreno, ne da se mi. Čedalje bo