Mehika 2021: No mas corona, por favor

Ta objava bo nekoliko bolj depresivna. Kako ne bi bila, saj je o covidu, a leta 2021, sploh pa ne na blogu o potovanju, se temu pač ni mogoče izogniti. Nenazadnje se med seboj že več kot leto in pol namesto po vremenu sprašujemo "Kako je bilo med lockdownom?", "A si že cepljen? S čim?" in "Kje boš vnovčil bone?"*

Mehika ni glede epidemije nobena izjema. Covid je tam prav tako udrihal po zdravstvu, turizmu, socialnih življenjih, le po blagovni znamki piva s podobnim imenom začuda ne. Spodaj je predstavljenih nekaj grafov s številom primerov, smrti (oba prilagojena na milijon prebivalcev) in deležom cepljenih od marca lani pa do danes. Vsi podati so iz Our World in Data. Pri grafih z okužbami in smrtmi sem za primerjavo še dodal Slovenijo in Italijo, ki je sploh lani spomladi bila v vseh medijih kot zloglasen primer izbruha epidemije. Pri deležu cepljenih je za primerjavo ponovno dodana Slovenija, zraven pa še ZDA, Združeno Kraljestvo in Izrael kot države, ki slovijo po hitrem tempu cepljenja, in svetovno povprečje. S klikom na vsako sliko se da točne številke nekoliko lažje razbrati.

Število dnevnih okužb na milijon prebivalcev. Slovenijo predstavlja rjava črta, Italijo modra in Mehiko rožnata. 

Število dnevnih smrti na milijon prebivalcev

Deleži polno in delno cepljenih

Z grafi ne želim izpostaviti katastrofalnega slovenskega spopadanja z epidemijo (številke to počnejo same), vidimo pa, da jo je Mehika po številu okužb odnesla relativno dobro, je pa povsem druga zgodba pri številu umrlih. Prav tako cepljenje poteka počasi, zato je previdnost še vedno na mestu. Veliko ljudi je pred smrtjo rešila ravno hospitalizacija, saj sta debelost in alkoholizem (in z njima povezane pridružene bolezni) ob splošno slabšem zdravstvenem sistemu oz. težji dostopnosti do zdravljenja kot v Evropi tudi tako faktorji, ki jih je treba vzeti v ozir. Zanimivo pa je, da za sam vstop v državo ni bilo nobenih restrikcij ali obvezne karantene. Slovenski državljani imajo avtomatsko dodeljeno 180-dnevno turistično vizo, cepljenje ali negativni test pa nista pogoj za vstop (te bi sicer znala zahtevati letalska družba). Vsak izpolni vprašalnik o zdravstvenem stanju, to pa je že vse.

*"Slabo", "Ja, z AstraZeneco" in "Ne vem, najbrž bom šel v bližnjo knigarno in rekel 'Modernih klasikov za 100 €, prosim.'"

Maske gor!

Ne pozabimo, da je Mehika - enako kot ZDA - federacija. Država se s polnim imenom imenuje Estados Unidos Mexicanos, Združene Države Mehike. Razdeljena je na 31 zveznih držav in vsaka od teh ima svoje guvernerje, zveznodržavne organe in zakone, tako da se tudi vsaka zvezna država z epidemijo spopada drugače. Novinarka Kaja Sajovic je denimo junija letos v odličnem članku o mestu Tulum v zvezni državi Quintana Roo (več o tem v poznejši objavi) zapisala:

Riviera Maya [je bila] v tem pandemičnem letu ena redkih, ki je delovala povsem nemoteno. Brez koronskih zaprtij (tri mesece so bili zaprti zgolj v začetku pandemije lani), brez testov za vstop, praktično brez omejitev, z odprtimi klubi, še maske so bolj za vzorec kot ne.

Na karibski obali so maske sicer res manj pogoste (sam sicer nikakor ne bi rekel, da so bolj za vzorec kot ne), generalno pa velja, da so povsod. Obvezne so le v zaprtih prostorih, velika večina ljudi pa jih nosi tudi na prostem. Praktično vsak, ki si masko lahko privošči, jo tudi nosi. V večjih mestih nenošenje maske na prostem najbrž ne bo povzročilo kakršnekoli scene, v manjših* mestih pa znajo lokalci koga tudi na to opozoriti, če maske nima. Posebej se mi je v spomin vtisnil prizor, ko sem v Oaxaci čakal na voden ogled mesta, nakar je mimodiči lokalec nagovoril nemškega turista brez maske z besedami:

Oprostite. Veste, jaz sem zdravnik in morate nositi masko. Pomembno je.

Ne vem, ali je možakar dejansko bil zdravnik ali ne, je pa to indikator, da ljudem ni vseeno.

Tudi vsaka trgovina ali lokal ima pred vhodom pozicioniranega zaposlenega z razkužilom in termometrom, ki vsakemu razkuži roke in izmeri temperaturo, preden ga spusti noter. Na večjih dogodkih v zaprtih prostorih uslužbenci tudi nenehno opozarjajo ljudi, ki maske ne nosijo ali jih nosijo nepravilno.

Predvsem obalne vroče točke pa še imajo za nameček skoraj ob vsakem vogalu postavljeno mobilno postajo za testiranje, saj se dobro zavedajo, da se tam kljub razmeram nabira ogromna količina ljudi, popotniki pa tudi spretno računajo, kdaj se morajo testirat, če želijo brez težav na letalo ali prečkati kako mejo.

Na žur, pred tem pa še na en hiter hitri test

*Izraz 'majhno' je seveda relativen. Oaxaca s pribl. tristo tisoč prebivalci velja na primer za manjše mesto.

Brez refresca mi živeti ni

Ko govorimo o zdravstveni sliki Mehike, moramo tudi obvezno omeniti debelost in alkoholizem. Veliko ljudi se spopada s prekomerno telesno težo, saj vsebuje mehiška hrana veliko ocvrtega mesa in ogljikovih hidratov, ob hrani pa je nepogrešljiv t. i. refresco oz. osvežilna pijača. To je le redko voda, ogromnokrat pa je Coca Cola, ki je Mehičani spijejo v bajnih količinah (nekateri jo celo uporabljajo v verskih obredih. Spet, več o tem v drugi objavi). V lokalih in restavracijah je refresco prav tako z naskokom najcenejša stvar na meniju: stane med 25 in 35 mehiških pesov (za boljšo predstavo: za 1 € jih dobiš 24), nato sledi navadno voda, za njo pivo, potem pa šele vse ostalo. Vse to podžiga tudi ponudba. Mehika ima sicer, kot tudi povsod drugje na svetu, živilske trgovine, tržnice in supermarkete, skorajda za vsakim vogalom pa je trgovinica znamk Oxxo ali 7-11, ki skoraj izključno prodaja pijačo in prigrizke. Restavracije s hitro prehrano točijo pijačo v treh velikostih: chico (600 ml), medio (750 ml) in grande (1200 ml). Vse skupaj je privedlo celo do te mere, da so slani in sladki prigrizki ter sladke pijače (mimogrede, praktično vse sladke pijače proizvaja podjete Coca Cola) označeni s črnimi emblemi, ki opozarjajo na njihove nezdrave lastnosti.

Preveč kalorij, sladkorja in nasičenih maščob. Čakam, da celotno embalažo zamenjajo z groteskno podobo predebelega dojenčka s steklenico Coca Cole v eni in vaniljevim krofom v drugi roki

Če pa ni ravno refresco, pa je pogosto pivo. Tamkajšnje pivo je s povprečno 4 % alkohola sicer nekoliko blažje od denimo slovenskih, a se ta razlika v velikih količinah hitro utopi. Alkoholizem predstavlja resno oviro delovanju družbe in to celo tako, da ob nedeljah po določeni uri marsikje nehajo točiti alkohol, da bi ljudje naslednji dan sploh prišli v službo. Tudi ob vikendih z volitvami ali celo nekaj dni prej alkohol ni naprodaj, saj skušajo zvezne države tako ohranjati javni red in mir in skrbeti za trezne odločitve.

Moja draga i ja i gajba puna piva. Vse to za malo denarja, ampak ne ob nedeljah!

Tako, upam si reči, da je najbolj neprijetna tema mimo. Naslednjič ne bo več grafov, bodo pa fotografije wrestlinga, piramid in najbolj znanega monobrowa oz. enobrvi na svetu (ne, ni Jan Plestenjak).