Mehika 2021: Indiana Jones in skrivnost kričeče džungle

Na jugu polotoka Jukatan, že ob meji z Gvatemalo, se razprostira biosfera Calakmul. Džungla, po domače. Ko sem brskal po možnih izletih in ogleda vrednih točkah po Mehiki, nisem za Calakmul nikoli slišal. Tudi ko sem se tekom potovanja pogovarjal z ostalimi turisti, jih je le peščica slišala za Calakmul. Za to sem izvedel povsem po sreči: tekom potovanja sem namreč stopil v kontakt s Slovenko, ki je nekoč dve leti živela v San Cristobalu in je prava strokovnjakinja za Mehiko. Ko sem jo povprašal, kaj se splača videti, je takoj omenila, "Če želiš kako pustolovščino v stilu Indiane Jonesa, pojdi v Calakmul."

Calakmul je starodavno majevsko mesto, ki je ob svojem vrhuncu nekje v 6. stoletju štelo približno 50.000 prebivalcev. Te številke so le okvirne, saj je Calakmul bil udeležen v več sporih in spopadih z bližnjim majevskim mestom Tikal, ki pa je v današnji Gvatemali.

Logistična nočna mora

Obisk Calakmula je bil eden najboljših izletov mojega življenja, v precejšnji meri tudi zato, ker se moraš že precej potruditi, da tja sploh prideš. Pri veliki večini turističnih izletov - povsod, ne le po Mehiki - deluje sistem tako, da rezerviraš potovanje ali izlet preko turistične agencije ali nastanitve, nato pa te ob dogovorjenem času nekje v mestu pobere kombi in te zapelje do destinacije. Po navadi še je vključen topel obrok ali pa vsaj malica. Vmes uživaš v vodenem ogledu, vrneš se pozno popoldne ali zgodaj zvečer, da lahko večerjaš v mestu.

Tukaj pa igra druga pesem. Načinov prihoda je seveda več, a vse poti vodijo v mestece Xpujil [Špuhil]. Moja pot do tja je najprej vodila skozi mesto Bacalar. Ta kraj bo tema naslednjega zapisa tega bloga, tokrat pa je služil le kot tranzitna postaja, saj poteka od tam povezava do Xpujila. Zavestno pišem v ednini, saj je dejansko ena sama povezava. En avtobus ob enajstih zvečer, drugega ni. Tako vsaj izgleda navzven, v Xpujil mi je uspelo priti malce prej, saj je nasproti glavne avtobusne postaje imel svoje pisarne nek zasebni ponudnik avtobusnih prevozov, ki je na svojem jumbo plakatu z zelo osnovno grafično podobo oglaševal dnevne vožnje v različna mesta, tudi Xpujil, ob različnih urah. Ni znal besedice angleško, a v polomljeni španščini mi je uspelo kupiti karto za avtobus ob pol osmih zvečer. Šef je vzel denar, iz žepa izvlekel šop lističev in enega iztrgal, nanj pa napisal relacijo in uro odhoda. 19:45. Tukaj bi že morali zvoniti prvi alarmi, da ne bo vse tako preprosto. Ob gramozu med pisarno in štiripasovnico so bili postavljeni plastični stoli kot neke vrste čakalnica, ki pa je res služila svojemu namenu, saj smo na avtobus čakali krepko dlje kot do 19:30 ali 19:45, saj se je naposled pojavil šele po deveti zvečer*.

*Dopuščam tudi možnost, da je ta avtobus v bistvu bil tisti za ob 13:00 in ne ob 19:30, pa je pač imel osemurno zamudo.

Predmestje džungle

Xpujil je v samem osrčju biosfere. Gre za vasico, v kateri nočujejo v glavnem ekonomski migrantje oz. sezonski delavci ter turisti in ker sem potoval sredi pandemije, je bilo slednjih bolj malo. Spal sem v majhnem hotelu na klancu, obdanem z zelenjem. Vožnja z avtobusom je trajala kake tri ure, tako da sem tja prispel šele po enajsti zvečer, lastnica hotela ni govorila angleško, je pa vsaj govorila počasi, tako da sem po nekaj minutah polomljene španščine in klicih s turistično agentko imel mesto v avtu za Calakmul in urejen ogled treh znamenitosti. Odhod izpred hotela v Xpujilu je bil okoli desete zjutraj, tako da sem še imel čas za zajtrk in prho, edini konkreten obrok in možnost urejanja osebne higiene za naslednjih 20 ur. Na izletu namreč ni malice ali kosila, niti ni sveže vode v arheološkem parku. Za to je treba poskrbeti sam pred prihodom, če pa je šofer ustrežljiv (naš je bil), pa lahko naredi postanek v kaki vaški trgovinici s pijačo in prigrizki. Ker so vlaga in temperature precej visoke, tropska deževja pa se tudi rada pojavijo, je zadostna zaloga vode ključnega pomena.

Hotel v Xpujilu, menda eden lepših

El coche de EU

V Calakmul nisva potovala sama s prijateljem. Ko je po naju prispel šofer Manuel - potovali smo v čisto navadnem avtu z možnostjo še dveh dodatnih sedežev zadaj - so bili v avtu še trije drugi turisti. En Francoz, ki je bil precej normalen, in še en Francoz ter en Nemec, ki sta se spoznala tekom vsak svojega dolgega potovanja po Mehiki in sta preteklih nekaj tednov potovala skupaj. Pri potovanju nista nikoli potrebovala veliko, le oblačila, ki jih imata na sebi, nekaj denarja, kak kos tehnologije in pa veliko drog. Čim sem sedel v avto, mi je bil ponujen LSD, ki sta ga taista Nemec in Francoz pozneje vzela sredi ruševin in imela še en dodaten trip.

V tem EU avtu pa nismo potovali le do ruševin in arheološkega parka okoli Calakmula, temveč pred tem še do ruševin templja Balamku, na koncu pa še v t. i. Cuevo de los Murciélagos oz. jamo netopirjev.

Majevski nebotičniki

Prva postaja je bil starodaven tempelj Balamku. To najdbišče je sicer relativno majhno, ob glavnem templju je le kakih pet poslopij, a takoj ob vstopu spoznaš, kaj še te cel dan čaka. Ombočje je namreč dobesedno v džungelskem gozdu. Poti, po katerih je treba hoditi, so sicer začrtane, niso pa nikakor ograjene, tako da teoretično ničesar ne preprečuje kakemu džungelskemu puranu ali čemu večjemu in bolj agresivnemu, da ti prekriža pot.

Pešpoti v biosferi Calakmul

Vse piramide in poslopja v biosferi so pohodna, torej jih lahko obiskovalci preplezajo, če si le drznejo, stopnice so namreč enako strme in ozke kot na vseh ostalih majevskih stavbah. Ovira so kvečjemu arheologi, saj izkopavanja nekje še vedno potekajo in so določeni predeli ali poslopja morda zaprta.

Lahko greš na vrh, a najprej moraš rešiti uganko arheologinje

Balamku je najbolj znan po izredno dobro ohranjeni reliefni štukaturi na glavnem templju. Kot večina majevskih reliefov tudi ta prikazuje življenje v mestu ali podobe iz verskih obredov. Štukatura je hranjena v precej temnem, neosvetljenem prostoru, a k sreči mi je le uspelo sneti eno ali dve dostojni fotki te najdbe.

Calakmulska štukatura

Po ogledu templja Balamku je sledil obisk dejanskega arheološkega parka Calakmul. Tam si lahko obiskovalci ogledajo dejanske ostanke mesta z dobro označenimi poslopji in njihovimi funkcijami pred stoletji. A kronski dragulji nekdanjega kraljestva Calakmul so trije, in sicer tri piramide, na katere se lahko povzneš. Merijo 30, 45 in 56 m, tako da ko prispeš na vrh, imaš pod sabo ne le vse okoli vznožja piramide, temveč drevesne krošnje celotne džungle. Tega se z besedami ne da ustrezno opisati, lahko samo povem, da je to eden najlepših razgledov, kar sem jih videl v življenju* in spodaj priložim fotografijo.

View this post on Instagram

A post shared by Vid Baklan (@vidbaklan)

*K očaranju je prispevala tudi rahla dehidriranost in ekstremna prepotenost, kar mi je dalo vtis, da sem se moral huronsko truditi, da sem splezal na vrh.

Skrivnost kričeče džungle

Kot sem omenil že zgoraj, so poti v arheološkem parku Calakmul dobro označene, niso pa nikakor zagrajene, lokalna favna pa je obširna in raznolika. Pot ti lahko prekriža vse od džungelskih puranov, tarantel ali pa celo kak jaguar.

S tem podatkom v glavi sem se sprehajal po parku, nakar se je razprlo nebo in po parku je začela liti prava tropska nevihta. Takoj sem poiskal najbližjo krošnjo, da sem lahko na razmeroma suhem terenu počakal, da se najhujše izlije. Med čakanjem sem pa iz smeri, kamor sem nameraval naprej, slišal tako zverinsko rjovenje, ki bi ga pričakoval le v najhujših grozljivkah. Prva misel, ki me je prešinila, je bila "Kul, mogoče je jaguar!", a takoj zatem je rjovenje postajalo čedalje glasneje, bližje in bolj množično, moja prvotna misel pa se je hitro spremenila v "Šit, mogoče je jaguar." in že sem v glavi delal načrte, kako odreagirati ob srečanju s pravim jaguarjem. Med čakanjem sem opazil starejšega turističnega vodiča, ravno brez skupine, kako hodi v moji smeri in sem ga ustavil ter v slabi španščini vprašal "¿Disculpe, es jaguares?" Možakar me je pomiril in mi razložil, da niso jaguarji, temveč posebna vrsta opic, vriskači. Te opice niti niso tako velike, imajo pa zanimivo sposobnost izredno glasnega rjovenja, s katerim se skušajo že od dalače zavarovati pred plenilci. Moram reči, da ko enkrat spoznaš, da ne gre za veliko mačko, ki te zlahka raztrga, je poslušanje in opazovanje vriskačev prav prijetno.

Cuevi de los Murciélagos manjka le še prepotenten milijarder

Zadnja postojanka izleta je bila zvečer, ko se je že mračilo. Načrtno, saj smo obiskali Cuevo de los Murciélagos oz. jamo netopirjev in idealen čas za obisk je bil ravno okoli osme ure zvečer, ko se mrači in se netopirji odpravljajo na lov. Jama je namreč na dnu dolge grape, v njej pa spijo netopirji. Ko se zmrači in je čas za lov, pa eden za drugim poletijo ven v obliki vorteksa kot v kakem filmu z Batmanom.

Teh netopirjev je vsak večer med dva in tri milijone in nikakor ne morem prehvaliti, kako fascinante živali so to. Eholokacija, s katero zaznavajo okolico, je tako izpiljena, da so nam leteli naravnost pred obrazom in med listi džungelske podrasti, ne da bi s krili ošvrknili eno samo bilko. Na koncu smo bili čisto vsi člani naše skupine, zadeti in trezni, popolnoma presunjeni in brez besed, vsi smo samo debelo zijali in občudovali netopirje. Na fotkah se netopirjev žal ne vidi, zato prilagam spodaj videoposnetek, na katerem upam, da bo dogajanje bolj jasno.

V Xpujil smo se vrnili okoli pol desete ure zvečer, jaz pa sem še isti večer krenil na nočni avtobus nazaj v Bacalar, kamor sem prispel umazan, utrujen in večkrat prepoten okoli treh zjutraj. Calakmul človeka utrudi, navdihne in brez milosti izpljuni, a je zagotovo eden najboljših, če ne najboljši izlet mojega življenja.