Mehika 2021: Bacalar na belo, peto dejanje Carmen in poležavanje v mehiškem zalivu

Po avanturah na majevskih ruševinah v središču džungle, kilometrih hoje in dveh tednih odkrivanja mest in vrveža na lokalnih tržnicah se prilega malo počitka. Naslednjih nekaj dni Mehike je potekalo povsem v znamenju tega, tako da bom v tej objavi združil kar tri destinacije: Bacalar, Playo del Carmen in otok Holbox.

Mestece z varljivim marketingom

Prvi postanek po Calakmulu je bilo mestece Bacalar, ki leži na jugozvhodu Mehike, že skoraj pri Belizeju, ob laguni. Laguno moram omeniti takoj na začetku, saj je to glavna "prodajna točka" Bacalarja. Ob guglanju mesta se namreč takoj in izključno pojavljajo fotografije gugalnic v plitki vodi, sončenja na plaži in srkanja tropskih koktejlov. Vse to seveda je v Bacalarju, ampak te fotke prikazujejo mesto kot nek čudovit obmorski raj, resnica pa ni nujno nasprotna, je pa malo drugačna.

Glavni destinaciji v Bacalarju sta Los Rapidos in Cocalitos. Obe sta ob bacalarski laguni, prva je majhen parkec ob počasnih brzicah, ki v bistvu niso zares brzice, prej malo hitrejša počasna reka. Cocalitos pa je kraj za poležavanje. Tam je laguna s plitko vodo, ležalniki, gugalnicami in barom, kjer lahko turisti zdravijo mačka in nabirajo všečke za Instagram.

Moj doprinos k IG vplivnežem

Obe destinaciji sta nekoliko ven iz mesta, a velika prednost Bacalarja je sindikat taksistov, ki določa točen cenik za prevoze po mestu in okolici, kar pomeni, da ni možnosti za neprijetna presenečenja ob koncu vožnje ali za nelagodno barantanje glede cene. Cena je taka, kot je: k sreči precej ugodna.

Ta plat oblagunskega letovišča je le en del Bacalarja. Na drugem koncu mesta je glavna prometna žila, ogromna štiripasovnica, ki sem jo že omenjal v prejšnjem zapisu, vmes pa so stanovanjske hiške, ki pa izgledajo precej zanemarjeno.

Natančnejši prikaz mesta Bacalar. Vir

Pročelja stavb ne izgledajo najbolje in vidi se, da kar nekaj ljudi živi v revščini. Videz pa včasih vara in v kaki zanemarjeni hiški se pogosto skriva kaka butična trgovinica, simpatična restavracija ali kaj drugega, ki pa je od znotraj vrhunsko urejena.

Eden od skritih draguljev Bacalarja se ponaša s takšnimi murali

Domnevno sanjska Playa del Carmen

Iz Bacalarja sem se za eno noč vrnil v Tulum, od tam pa sem se zbasal v colectivo in peljal do Playe del Carmen, ene najbolj znanih turističnih destinacij na Jukatanu in menda kraj z eno najlepših plaž na svetu.

V resnici je Playa del Carmen zelo podobna Cancunu in Tulumu, v smislu, da so vse sile usmerjene v turizem in turistične ponudbe. Ne spada ravno v kategorijo "fake news", saj nima hotelske cone, ki bi bila fizično ločena od dejanskega mesta, a veliko lokalnega tukaj ni za videti. Mesto ima eno "glavno" ulico, ki je polna trgovin s spominki, lokalov, nočnih klubov in uličnih prodajalcev s širokim sortimentom igračk, oblačil in drog. Na Playi je tudi še ena izpostava v tem blogu že omenjenega famoznega nočnega kluba, Coco Bongo.

Plaža na Playi del Carmen je ogromna. Ima celo ogromen vstopni kamniti portal, je pa vse skupaj precej odvisno od vremena. Jaz sem očitno imel smolo, saj sem naletel na vetrovno vreme, napačen pa je bil tudi letni čas, saj plavalcev praktično ni bilo. Pa ne zaradi hladnega morja ali nizkih temperatur (te so vseeno bile razmeroma visoke), temveč zaradi morske trave, ki je zapolnila celo plažo.

Na Hrvaškem ti mesto na plaži zasede brisača drugih turistov, tukaj pa morska trava

Speak "beer" and enter

Čisto blizu Playe del Carmen pa je tudi otok Cozumel, tam pa mrgoli ladjic, ki turiste vodijo na potapljaške izlete s cevko in masko. Cozumel ima na sebi nek čar, ker kljub masovnemu turizmu, ki se zgrinja okoli njegove marine, sam otok še vedno izpade izrazito mehiški. Ob obali so Hard Rock Cafe in podobne trgovske verige, že takoj v notranjosti pa lokalne gostilne in restavracije s podobnim pridihom kot na kakšnem manj obljudenem kraju. Moram reči, da sem točno to plat Cozumela še najbolj izkusil, saj se je v mojih nekaj urah na otoku razbesnela nevihta, tako da sem moral nemalo časa presedeti pod strehu v ravno takem lokalu.

Glavni trg na Cozumelu. Oblaki že napovedujejo bližajočo se nevihto

Projekt Holbox

Zadnja točka v tednu sproščanja je bil otok v mehiškem zalivu, Holbox [Holboš]. Holbox postaja s časom čedalje bolj priljubljen, se pa vidi, da gre pravzaprav še za projekt v nastajanju. Na otoku namreč ni asfalta, vse poti so gramozne, mestne oblasti pa so kopico štirikolesnikov prekvalificirale v terenske taksije, ki ljudi razvažajo po mestu.

Prevoz s holboškimi taksiji malce ruka, na cilj pa prideš!

Plaže so tukaj začuda brez morske trave, imajo pa ogromno mivke, ta pa v vodi tudi včasih splava na površje, zaradi česa je voda nekoliko zelenkaste barve. Tudi sama plaža deluje nekako bolj surovo, a voda je izredno prijetna za kopanje. V bistvu se mi je prav ta surovost izredno prikupila in od vseh obalnih destinacij mi je Holbox bil najljubši.

Plaža in tujek v njej. Voda izgleda umazano, a je čista in topla. Tujek pa ti kar priraste k srcu. Če ga ne bi bilo, bi ga pogrešal

Ko pišem o projektu Holbox, mislim to precej dobesedno. Na otoku se namreč na veliko gradi. Trajekt se vedno zasidra v luki na jugu in neposredna bližina luke je polna trgovinic, plažnih barov in restavracij, predvsem proti vzhodu pa je polno na pol zgrajenih stavb, ki bodo nekoč najbrž turistične nastanitve. To tudi pomeni, da je na vzhodu otoka veliko sveže odprtih hostlov in manjših hotelov. Imel sem celo tako srečo, da mi je ob prihodu do nastanitve lastnik ponudil, da me v zameno za dobro oceno na Bookingu namesto v osnovni sobi za isto ceno nastani v premium troposteljnem stanovanju, kar sem seveda takoj sprejel.

Na zemljevidu otoka se jasno vidi, kje se gradi

Razgled s strehe hotela s pogledom na vse bodoče hotele in (luksuzne) apartmaje

Po Holboxu sem se odpravil nazaj v Cancun in na letalo za Guadalajaro, ki pa je bila zadnja prava postaja potovanja. Po objavi o Guadalajari pa še sledita dve "bonus" objavi.