Potovanje se je začelo in končalo v mehiški prestolnici, Ciudad de Mexico. Prvič sem tam preživel tri dni, drugič pa le en dan, preden sem se odpravil nazaj domov. V tej objavi bom strnil oba obiska, saj gre nenazadnje za isto mesto in sem se v drugem obisku trudil samo "popraviti napake" oz. videti še tisto, česar nisem uspel prvič.
Sicer je Ciudad tako veliko mesto, da očitno sploh ne potrebuje kakega posebnega imena; Ciudad de Mexico, v angleščini Mexico City, namreč pomeni mehiško mesto oz. mesto Mehike. Staro je že skoraj 700 let, ko se še je imenovalo Tenoch, trenutno ime pa je dobilo v 16. stoletju, dal mu ga je znan konkvistador in krvnik marsikaterega plemena, Španec Hernan Cortes. Je eno največjih mest na svetu, saj ima kar 20 milijonov prebivalcev, v Mehiški državni sestavi pa zaseda celo mesto prestolnice in samostojne zvezne države hkrati.
Kljub njegovi glomaznosti pa je po Ciudadu presentljivo preprosto (in poceni) potovati. Mesto je opremljeno s podzemno železnico, ena vožnja pa stane 5 pesov, torej 20 centov. Kot po vsakem malo večjem mestu vozijo tudi tukaj taksiji in šoferji na Uberju, tako da če je kdo pripravljen primakniti par evrov več, se ne rabi drenjati na vedno polni podzemni. Celo letališče, Aeropuerto Benito Juarez, je tik ob mestu, torej ni niti prevoz na letališče in iz njega pretirano drag.
Blišč in beda
Preden začnem konkretno o Ciudadu, moram omeniti, da so v Mehiki prav vsa mesta, ki sem jih obiskal, strukturirana zelo podobno. Center mesta je vedno lep in urejen, pogosto je tam kak park ali trg oz. zócalo, a stvari začnejo zelo hitro izgledati precej drugače. Včasih je dovolj že sprehod dve ulici stran in prispeš v povsem drugačen svet, kjer naenkrat ni več turističnih delavcev ali že tako redkih napisov v angleščini. Morda bo kaka ulica nekoliko bolj umazana, a pristna mehiška izkušnja se skriva prav v takih kotičkih: torej ne ob kaki katedrali v središču mesta, temveč v uličicah, tržnicah in prodajalnah nekoliko stran. Večja mesta imajo seveda še svoje okoliše, ki iz tega sistema izstopajo, denimo Coyoacan v Ciudadu ali Tlaquepaque v Guadalajari, toda načeloma deluje vse skupaj skoraj kot da bi v center mesta postavil središče, nato pa bi s šestilom risal čedalje večje koncentrične kroge in v vsakem kolobarju dlje od centra življenjski standard nekoliko pade.
Ciudad kot prestolnica delno tudi paše v ta sistem. Tako so na obrobju že barakarska naselja, kamor turistom menda res ni priporočljivo zahajati. Ima pa Ciudad svojo bogato četrt in če bi me v barakarskih naseljih bilo strah, da bi me kdo poškodoval, ker imam preveč denarja, me je tukaj skoraj bilo strah, da bi me pretepli, ker ga imam premalo. V prestolnici se vedno kopiči največ kapitala, razstavišče tega kapitala pa je bogata četrt Ciudada, kjer stojnice s tacosi in tržnice z lokalnimi izdelki naenkrat izginejo, zamenjajo pa jih veleblagovnice s prestižnimi znamkami, luksuzna stanovanja, športni avti in poslopja velikih koncernov, ki so pod nenehnim varstvom svoje zasebne policije.
 |
Dve podobi Ciudada. Barakarska naselja na eni in prestiž na drugi strani.
|
Zame najbolj izrazit prikaz bogastva Ciudada pa je nedvomno Museo Soumaya. Soumaya je neke vrste mehiški Tadž Mahal. Gre za ogromen* umetnostni muzej, ki ga je leta leta 1999 ustanovil mehiški poslovni mogotec in svoj čas najbogatejši Zemljan, Carlos Slim, v spomin svoji pokojni ženi, Soumayi Domit. V njem domuje ogromno umetnin prehispanske Mezoamerike, mehiške umetnosti 19. in 20. stoletja pa tudi zahodne umetnine mojstrov kot sta Rodin in Dalí.
 |
Spomenik, vesoljska ladja ali muzej? Najbrž kar vse troje. Foto: Diego Delso, vir
|
*Tako ogromen, da s telefonom nisem mogel zajeti celotnega muzeja naenkrat in sem to fotografijo snel iz Wikipedije.
¡Lucha!
Moj prvi poln dan v Ciudadu je padel na nedeljo in zjutraj nisem točno vedel, kaj početi. Dobro, vedel sem, da bom dan začel z zajtrkom nekje v mestu, za ideje pa sem se obrnil na razne bloge, tam pa sem našel navdih za aktivnost in takoj sem bil nad sabo razočaran, da sem prej na to, kamor sem se pozneje odpravil, povsem pozabil. Seveda, Mehika je, logično, dom mehiškega wrestlinga oz. lucha libre, tega športa v ringu s pisanimi maskami in senzacionalnimi skoki, ki smo ga vsi kdaj videli v filmih ali risankah. Nemudoma sem pobrskal, ali je še isti dan kak dogodek in glej ga zlomka, čez nekaj minut sem že imel karto za družinski (vendarle je bila nedelja) spektakel ob petih popoldne.
Nisem vedel, kaj me čaka, dobil pa sem dve uri čiste zabave. Dvorana je bila precej prazna, saj je bila nedelja, pa tudi sicer je bilo število kart omejeno zaradi posledic pandemije, a številčno ohromljeno občinstvo se ni dalo in so navijali, skandirali in ploskali prav vsakemu borcu, zmagi, porazu ali potezi. Prepričan sem, da ima ta šport kaka pravila, ampak jaz jih nisem uspel razbrati. Borci (včasih so sami, kdaj pa tudi v parih ali trojicah) prispejo vsak zase v ring, nato pa se začne spektakel. Vsak ima petelinasto predstavitev in kričeče pajkice ter masko in že sam nastop na oder je pol šova. Enako vpadljiva so imena tekmovalcev, tako sem imel priliko videti borce kot so Euphoria, Kraneo, Titan, Negro Casas in mnoge druge*. Ko se spopad začne, se t. i. luchadorji drug na drugega mečejo, spotikajo ali na kak drugačen način spravljajo na tla, na neki točki pa se sodnik odloči, da bo začel dejansko šteti, kako dolgo je kdo na tleh in rundo pripelje do konca. Tako kot ameriški wrestling je tudi to zelo verjetno zaigrano, ampak roko na srce, v tisti dvorani ni nikogar brigalo, ali je zaigrano ali ne, šov je bil odličen.
Priznam, da imam od tistega dne tudi svojega najljubšega luchadorja: Nitra. Nitro je luchador z veliko kilometrine. Star je 54 let, videl je že veliko, ogromno je prepotoval in osvojil, zdaj pa - tako si vsaj predstavljam - se bori v Ciudadu in uči prepotentne mladce kozjih molitvic. Pri njegovi borbi sta se najprej predstavila konkurenta, dva vpadljiva nastopača, nato pa je na oder stopil Nitro z vsem svojim stasom in izkušnjami. Ni imel majice, je pa bil zato ves svetleč od hektolitrov olja na sebi in je dvorani hitro pokazal vrednost dolgoletnih izkušenj ter borbo odločil sebi v prid. Ni kaj za reči, Nitro je resnično alte Wienerschule mehiškega wrestlinga.
 |
| Nitro. Tukaj z majico in bistveno manj olja kot sicer. Foto: Miguel Discart, vir |
*Identita večine luchadorjev je skrivnost. Tudi Spider Man konec koncev ne razlaga širnemu svetu, kako mu je v resnici ime.
Žrtvena pista, to je prava stvar!
Na območju Mehike je pred prihodom Špancev tekom zgodovine bivalo ogromno različnih plemen. Najbolj znani so Maji in Azteki, a bilo še jih je veliko, veliko več. Kako uro vožnje od Ciudada se tako razprostirajo azteške piramide Teotihuacan.Gre za eno najbolj znanih mezoameriških najdbišč, tako da verjamem, da tudi marsikateri Evropejec zašili z ušesi, ko sliši to ime.
Večina nas je torej verjetno že slišala za Azteke, mezoameriško ljudstvo bojevnikov. Znani so po tem, da so bili izrazito militaristično usmerjeni, po svojih piramidah in po dejstvu, da - za razliko od mnogih drugih mezoameriških civilizacij - so v zameno za srečo, dobro letino in priljubljenost bogovom darovali ljudi. Najbrž je kdo že slišal za Montezumo II., azteškega vladarja, ki je sprejel španske konkvistadorje s Cortesom na čelu in jih sprva zamenjal za bogove, manj znana pa je zgodba o La Malinche. Ko je Hernan Cortes namreč prispel na ozemlje današnje Mehike, seveda ni govoril jezika domorodcev in je potreboval tolmačenje. V ta namen si je prisvojil dekle Malinche, ki je zanj in za Špance tolmačila, pozneje pa je tudi postala njegova družica in Cortesu rodila otroke, ki veljajo za prve mestice, mešance Evropejcev in mehiških domorodcev. Danes gledajo ljudje na Malinche iz različnih perspektiv. Za nekatere je žrtev, za druge mati sodobnega mehiškega naroda, za tretje pa najhujša možna izdajalka. Obstaja celo slabšalen izraz malinchista za nekoga, ki ga premamijo tuja čudesa in bogastvo in v zameno zanje izda svoje ljudi.
Skratka, Teotihuacan je veliko več kot preprosto najdbišče piramid, pravzaprav gre za celo mesto. Azteške piramide namreč niso služile izključno verskim razlogom, okoli njih so se razvijale celotne ekonomije. Največja piramida v Teotihuacanu, piramida sonca, je sicer res verski objekt, kjer so opravljali žrtve največjim azteškim božanstvom, Huitzilopochtliju in Quetzalcoatlu*, a okoli nje še je kopica drugih objektov, ki pa niso služili veri, temveč trgovanju ali bivanju. Piramide torej obkrožajo manjše stavbe, kjer so ljudje bivali prodajali in kupovali hrano in ostale izdelke. Konkretno Teotihuacan slovi po najdbah predmetov iz svetlečo črne kovine obsidijana. Ima dve veliki piramidi, piramido sonca in piramido lune, po mestu pa se razprostira 3-km cesta, t. i. Avenija mrtvih, ki se konča ne neke vrste mestnem trgu.
 |
Avenija mrtvih. Glede na lokalne verske prakse sprehod po promenadi najbrž ni vedno bil prijeten dogodek. Foto: Dennis Jarvis, vir
|
*Quetzalcoatl je Evropejcem verjetno najbolj znano aztežko božanstvo. Gre za ogromno pernato kačo, božanstvo vetra in zore in zavetnik trgovcev in umetnikov.
Frida je bila moja kraljica
Ko govorimo o mehiški umetnosti in kulturi seveda ne moremo mimo dveh imen: znamenitega slikarja Diega Rivere in njegove še bolj znane žene, Fride Kahlo. Diego Rivera je eden najbolj znanih mehiških slikarjev. Znan je predvsem po svojih muralih, stenskih poslikavah, ki še danes krasijo vladne stavbe Ciudada. Nemehičanom pa je najbrž veliko bolj poznana njegova žena, Frida Kahlo, če že ne po delu, pa vsaj po videzu.
Njun odnos je bil milo rečeno turbulenten. Poročila sta se, nato ločila in čez nekaj časa spet poročila in ostala skupaj do Fridine smrti leta 1954. Domovala sta v Coyoacanu, boemski četrti Ciudada, njuna hiša, poimenovana Casa Azul zaradi izrazite modre barve, pa je danes muzej. Ravno (ne)obisk Case Azul je ena od največjih minusov celotnega potovanja, saj sem se svoj zadnji dan v Mehiki, nevedoč da potrebujem zaradi pandemije vnaprejšnjo rezervacijo, sprehodil do muzeja, kjer so mi povedali, da je število dnevnih obiskovalcev omejeno in da so za ta dan že polni. |
| Casa Azul. S tako fasado bi težko bila Casa Verde ali Roja. |
Nič ne de, nenadoma prosto popoldne sem tako pač izkoristil za sprehod po soseski, ki pa je res čudovita. V neposredni bližini muzeja je trg, kjer lokalci prodajajo svoje izdelke in umetnine, prav tako pa je ogromno ostalih trgovin z ročno izdelanimi spominki, lokalov in starinarn. Coyoacan sodi med tiste zgoraj omenjene izjeme, kjer je tudi soseska zunaj centra izredno urejena. Prav Coyoacan je zame eden najlepših delov vse Mehike.
Za konec še bom namenil en odstavek Fridi Kahlo. Frida velja za eno predstavnic nadrealizma. V svoje slike je pogosto vključila svoj avtoportret, a tudi motivi njenih slik so bili večkrat avtobiografski. Imela je tragično življenje. Njen zakon z Diegom Rivero ni bil ravno primer vzgledne zveze, želela si je otrok, a ni mogla zanositi in pestilo jo je veliko zdravstvenih težav, tako da je zadnja leta preživela na vozičku ali berglah, na neki točki pa je bila celo vsa v mavcu. Kar pa jo odlikuje, je, da res ni nikoli prenehala slikati. Ne samo, da je ustvarila ogromno nadrealističnih mojstrovin, je bila tudi članica gibanja, ki je s poslikanimi lobanjami poskrbelo za povsem novo ikonografijo praznovanja dneva mrtvih, dia de los muertos. Frida Kahlo je ena največjih umetnic 20. stoletja in povsem njen obraz povsem zasluženo krasi stenske poslikave, spominke in celo mehiški bankovec za 500 pesov. En odstavek je bistveno premalo za vso življenje Fride Kahlo in iskreno tudi jaz premalo vem o njej, da bi lahko na tem blogu drugim o njej solil pamet. O njej je bilo veliko napisanega in posnetega, najbolj znan in dostopen primer pa je najbrž film iz leta 2002 s Salmo Hayek v glavni vlogi.  |
| Frida Kahlo: Zlomjeni steber, 1944. Vir |
Iz Ciudada sem se z nočnim avtobusom opravil na šesturno vožnjo do mesta Oaxaca. Tam sem preživel dobra dva dni in se bom o tem mestu podrobneje razpisal v naslednji objavi. Tam sem med drugim imel opravka s krasnim sirom, nadležnimi Američani in drenjanjem po mehiških tržnicah, ampak o vsem tem in še več boste, kot rečeno, lahko brali naslednjič.
Komentarji
Objavite komentar