Mehika 2021: Sv. Krištof in vesela druščina

 Po dvanajsturni vožnji na nočnem avtobusu sem naposled prispel v mesto San Cristobal de las Casas. San Cristobal je mestece v zvezni državi Chiapas in je svojevrstna turistična vroča točka. Chiapas velja za svet v malem, saj imamo na dosegu roke praktično vse od naravnih znamenitosti (slapovi El chiflon, kanjon Sumidero), kulturoloških fenomenov (vasici Chamule in Zinacantan) in večjih mest (Tuxtla). Tudi sam San Cristobal je prelepo in unikatno mesto in ker leži v sržu vsega, si ga popotniki pogosto izberejo za prenočišče in od tam raziskujejo okolico.

V mestu sem prenočil le enkrat, v hostlu blizu centra z vsem, kar človek potrebuje. Lepo kuhinjo, prekrasnim notranjim dvoriščem, čistimi sanitarijami itd. Doplačal sem nekaj evrov več za zasebno sobo, ki pa je bila na drugi strani stavbe, tako da sem moral mimo dveh ulic, da sem prišel do nje. Receptorka je dejala, da soba izgleda malce rustikalno in dandanes to očitno pomeni, da je soba sredi gradbišča. Ne pretiravam, okoli vhoda v sobo je bilo vse polno razritega gramoza in blata, zjutraj pa sem odprl vrata in najprej videl dva delavca, kako mešata malto. Spogledali smo se in nikomur ni bilo nič jasno, le meni je odleglo, da sem tukaj preživel le eno noč.

Prednja stran je super, a videz vara

Kot vsa ostala mehiška mesta, ima tudi San Cristobal svoj glavni trg z zocalom, proti vzhodu pa se odpira glavna ulica za pešče, ki predstavlja glavno dogajališče mesta. Zapovrstjo se nizajo lokali, trgovinice, klubi in turistične agencije, med njimi pa pozornost in drobiž lovijo ulični plesalci in glasbeniki, lokalci prodajajo spominke, kdo pa tudi povsem spontano preprodaja droge v obliki čudežnih kolačkov.

Vstop samo za pogumne in tiste, željne zabave

Manj slaven bratranec Velikega kanjona

Nekaj deset kilometrov od San Cristobala se razprostira prekrasna naravna znamenitost: kanjon Sumidero. Kanjon je nastal kot posledica istega tektonskega premika, ki je tudi ustvaril Veliki kanjon v Arizoni v ZDA, le da je Sumidero bistveno bolj zelen, saj skale praktično povsod prekriva podrast, kanjon sam pa ni izsušen, saj skozenj teče reka Grijalva.

Po Sumideru so organizirani vodeni ogledi v čolnu, a je kanjon očitno priljubljen predvsem med Mehičani ali pa sem jaz naletel na tak primer, ko sva bila v čolnu dva Slovenca in 15 Mehičanov, moja španščina pa žal ni tako dobra, da bi lahko iz besed hitro govorečega vodiča razbral kaj več kot besedno zvezo foto panoramico, ko je ustavil ob kakšni od mnogih prelepih točk za fotografije.

Kanjon ima seveda tudi svoje ekosistem. Tako v vodi mrgoli krokodilov, šoferji čolnov pa so precej neustrašni in zapeljejo blizu kakega, da lahko turisti ujamemo tisto fotko za osebni album ali za všečke na Instagramu. Nekje na pol poti med začetno in končno točko vožnje se peljemo tudi mimo manjše vdolbine na strani, kjer je majhna kapelica Mariji. Zadnja točka vožnje je jez Chicoasen, ki ima pomembno vlogo pri shrambi vode in oskrbi z električno energijo. Ob jezu pa je tudi čolniček s prigrizki in če sem vajen iz Slovenije oz. Evrope, da se turisti takšne zadeve po navadi ignorirajo, sem bil presunjen, da so tako rekoč vsi v čolnu pograbili to priložnost in si kupili vrečko čipsa ali česa podobnega.

Po vožnji s čolnom še sodi k izletu vožnja do vseh razglednih točk, iz katerih lahko vidimo Sumidero v vsej svoji veličini. Komurkoli, ki potuje skozi Chiapas in si ga ne ogleda, je res lahko žal. Vprašanje sicer, kako dolgo še bo kanjon ostal tako dobro ohranjen, saj je širjenje bližnjega mesta Tuxtla že vplivalo na kakovost vode reke Grijalva in posledično na ekosistem kanjona, menda pa se pozna tudi zlivanje odpadkov v reko v bližnji Gvatemali, ki se izteka v Grijalvo.

View this post on Instagram

A post shared by Vid Baklan (@vidbaklan)

 Šamani, križi, kokoši in Coca Cola

San Cristobal je tesno povezan z mehiškimi domorodci. V 190.000-glavem mestu naj bi živelo kar 35.000 predstavnikov domorodcev, ki so bili izgnani iz svojih lokalnih skupnosti, ker so spremenili vero ali kako drugače prekršili pravila skupnosti.

V San Crostobalu sem sedel v kombi, ki ga je vozil šofer Raul, naš vodič pa je bil Cesar, ki sicer živi v San Cristobalu, a je potomec domorodcev in turistom razkriva posebnosti teh vasi. Najprej smo se odpeljali v vasico Chamula, kjer smo najprej videli ruševine stare cerkve in lokalno pokopališče.

Mestno pokopališče. Črni križi označujejo smrti starejših, turkizni odraslih in beli otrok

Chamula deluje kot avtonomna pokrajina. Imajo svojo vero, svoj način življenja in svoj družbeni red. Sicer imajo mestne voditelje, ki delujejo podobno kot župani, a je izbira teh pogosto precej kaotična in se nemalokrat konča z razbitimi okni mestne hiše. Prav tako je njihov pravosodni sistem zelo strog, saj so fizična kaznovanja kar pogosta, v najhujših primerih pa pride celo do smrtne kazni. Ker nimajo ločene policije, so pogoste tudi civilne aretacije. Kriminala je zelo malo, saj prebivalci delujejo kot en velik kolektiv, vsi pa se zavedajo stroge kazni, ki jih lahko doleti, če bi temu kolektivu škodovali. Vsi prebivalci razumejo in govorijo špansko, a njihov materni jezik je tzotzil, eden od mnogih jezikov mehiških domorodcev.

Mestna hiša s prerešetanimi okni

Značilna je tudi njihova lokalna noša, ki jo nosijo v glavnem ženske. Odete so v črna volnena krila, moški pa v enodelno opravo iz enakega materiala.

Vir

Največja znamenitost Chamule pa je nedvomno cerkev sv. Jakoba, ki je na glavnem trgu in predstavlja versko in kulturološko središče skupnosti. Fotografiranje v notranjosti ni cerkve žal ni dovoljeno in dvomim, da mi bo kdo verjel, kar bom zdaj napisal. Notranjost cerkve izgleda kot mešanica tradicionalne katoliške cerkve in tržnice. Oltar je tak, kot smo ga vajeni, le da je v središču Janez Krstnik in ne Jezus, ob straneh pa so kipi krščanskih svetnikov, h katerim ljudje molijo. A v Chamuli se prakticira zanimiva mešanica krščanstva in poganstva, saj ljudje molijo k svetnikom, a osrednji del njihove vere predstavlja ravnovesje med podzemljem in tostranstvom ter nenehnim sporom med dobrim in zli duhovi. V cerkveni ladji tako sploh ni klopi, je pa cel prostor posut s smrečjimi iglicami, ki imajo poseben verski pomen. Ljudje nato zahajajo v cerkev in prižigajo sveče v različnih barvah in velikostih, vsaka pa ima svoj pomen. Pri obredih prav tako zelo radi pijejo Coca Colo ali Pox*, lokalno žganje. Marsikdo prinese s seboj v cerkev živo kokoš, nato pa do njih pristopi lokalni šaman, ki kokoši zavije vrat in jo uporabi pri obredu. To se stori denimo pri kakšnih zdravljenjih, saj velja prepričanje, da se skušajo zli duhovi koga polastiti, šaman pa jim v zameno za zdravje dotičnega ponudi kokoš. Ne more vsak postati šaman, ti so namreč izbrani (eden od indikatorjev je, če ima oseba na katerih od okončin šest prstov).

*Izgovori se [poš].

Cerkev sv. Jakoba. Navzven povsem navadna cerkev

Chamula je sila samostojna skupnost. Španski kolonizatorji so jo uspeli le delno ukrotiti, v celoti pa si je niso nikoli podjarmili. Poskušali so jih pokristjaniti, a jim je to uspelo le delno, lokalci pa so v svoji jezi kakega duhovnika tudi ubili.

V 50. letih 20. stoletja so vasico ponovno obiskali antropologi in ko so videli kopico križev povsod, so prišli do kratkovidnega sklepa, ki je žal pogosto značilen za zahodne preučevalce indigenih ljudstev, da je Chamula očitno najbolj katoliška vas na svetu. Dejstvo, da ne gre za katoliške, temveč za majevske križe, ki simbolizirajo drevo življenja in ki jih najdemo na majevskih reliefih iz časov mnogo pred prihodom krščanstva v te kraje, so seveda ignorirali.

Majevski križi

To nasprotovanje nasilnim vdorom zunanjih kultur se pozna tudi v množični podpori t. i. zapatist, milice iz Chiapasa, ki je formalno v vojni z Mehiko že od leta 1994, v praksi pa ta konflikt že nekaj let miruje.

Chamula se še vedno ni rešila poskusov pokristjanjevanja in evangelizacije, saj v vas pogosto prihajajo zunanji prostovoljci, pogosto so iz ZDA, ki lokalcem tako ali drugače pomagajo, vmes pa mimogrede delijo izvode Svetega Pisma. Na vsake toliko še v Chamulo ali San Cristobal tudi prihajajo pamfleti, ki zagovarjajo krščanstvo kot edino pravo vero in nagovarjajo pogane, naj se spreobrnejo. Opremljeni so celo s povedjo, da spreobrnitev sicer pomeni izgon iz skupnosti in doživljenjska izolacija, a tudi večno življenje v raju po smrti.

Blizu Chamule še je drug kraj, Zinacantan (v jeziku tzotzil to pomeni dežela netopirjev), ki pa je nekoliko bližje krščanstvu. Tamkajšnja cerkev je že veliko bolj tradicionalno katoliška, s klopmi in prominentno postavljenimi kipi Jezusa in Marije. Cerkev v Zinacantanu se pa razlikujeo po kopicah cvetnih dekoracij in šopkov, prebivalci pa pogosto nosijo lokalno nošo, pisan pončo z rožnatimi odtenki.

Rože, rože, rožice, zaljubljen sem v rožice

V San Cristobali in okoliških krajih sem preživel le eno noč, a če bi se na potovanje odpravil še enkrat, bi si zagotovo vzel več časa, saj še kar ne morem verjeti, kako obširna raznolikost se skriva na tako relativno majhni površini.

Kakorkoli že, iz San Cristobala sem se z letalom odpravil v Cancun, eno od najbolj znanih destinacij za množični turizem sploh in kjer se kljub covidu žura na polno, a več o tem prihodnjič.