Oaxaca (izgovori se [Uahaka]*), s polnim imenom Oaxaca de Juarez, je glavno mesto istoimenske zvezne države na jugu Mehike ob Pacifiku. Ima približno 300.000 prebivalcev, kar je za mehiške standarde relativno malo, a ni zato v zgodovinskem in kulturnem prostoru Mehike nič manj pomembno. Tukaj sem preživel dobra dva dni: prispel sem okoli šeste ure zjutraj in odšel naslednji dan zvečer.
 |
| Malo barve še ni nikomur škodilo |
V Oaxaci sem srečal tudi kar precej t. i. digitalnih nomadov, ljudi, ki ves čas potujejo, delajo oz. šolajo se pa (tudi v nekovidnih časih) na daljavo. Dandanes je to že postal precej legitimen življenjski slog, sam pa ne morem mimo tega, da se mi zdi izraz "digitalni nomad" izredno pretenciozen. Predvsem zato, ker se veliko ljudi ponaša, kako je s takim življenjskim slogom zmagalo v življenju in ker vse skupaj zveni oh in sploh eksotično. Živi, kakor ti ustreza, ampak če po mesec dni spiš v poceni hostlu in vlačiš majice iz nahrbtnika, nimaš pa ne kuhinje niti lastnega pralnega stroja, bi to težko označil za ultimativno zmago v življenju.**
Zaradi svoje ugodne geografske lege je Oaxaca med turisti precej popularna. No, saj je tudi samo mesto čudovito, toda zelo pomaga tudi bližina pacifiškega obmorskega mesta Puerto Escondido na jugu, ljudje pa se tja odpravljajo ravno iz Oaxace. Je rojstna dežela Benita Juareza, enega največjih (čeprav je v bistvu bil krepko najmanjši) mehiških državnikov, prav tako pa je obdana s čudovito naravo (v bližini so okameneli slapovi Hierve el agua) in kulturno dediščino Zapotekov.
*Ne pišem v fonetični abecedi, ker 1) ne znam v njej pisati in 2) najbrž tudi je tudi ti, ki to bereš, ne obvladaš brezhibno, zato najbolje da zamižimo na pedantno, jezikoslovno oko in si vse skupaj malce olajšamo.
**Vem, da se ta odstavek bere kot gostilniško jamranje lokalnega pijanca, ampak ne morem mimo, da tega fenomena ne omenim.
Mocarela, spavaš li mirno?
Vsemu temu ob boku pa je tudi lokalna kulinarika: Oaxaca slovi kot dom mehiške žgane pijače iz agavinih listov, ne tequile, temveč mezcala, in po neverjetno okusnem lokalnem siru, uradno se imenuje queso Oaxaca, ljudje pa mu ljubkovalno pravijo tudi quesillo. Gre za sorodnika mocarele, ta sir so namreč v Mehiko pripeljali dominikanski menihi, a ker tukaj niso imeli na voljo bivoljega mleka, so uporabili pač kravje in nastala je ta čudovita jed. Kot da bi imela mocarela in grški jogurt otroka, ga izšolala v najbolj elitnih kolidžih, ta otrok pa bi potem postal sirar.
Benito Juarez, majhen človek, a velika osebnost
Skoraj v vsakem mehiškem mestu stoji kaka ulica, spomenik ali celo kaj več v čast Benitu Juarezu, mehiškemu predsedniku od 1858 do 1872, ki je temeljito vplival na mehiško samostojnost, državno ureditev in marsikaj drugega. Vsebinsko precej irelevanten, a vsekakor eden od bolj zanimivih podatkov o Juarezu pa je, da je bil visok zgolj 1,37 m.
Razlog, da ga omenjam v tej objavi je, da izhaja iz zvezne države Oaxaca. Je potomec domorodcev, a je osirotel pri treh letih, nakar je odšel k stricu v Oaxaco, kjer je tudi obiskoval šolo. Sprva je želel postati duhovnik, a se je na koncu posvetil pravu in stopil v državniške vode.
19. stoletje je bilo za Mehiko precej turbulentno obdobje. Država je svojo samostojnost razglasila leta 1810, dosegla pa jo je leta 1824 po t. i. rekonkvisti, a še vedno je bila v sporih z zahodnimi državami, ki so si jo želele lastiti, predvsem s Francijo in Avstrijskim cesarstvom. Juarez je že pred letom 1858 zasedal raznorazne državniške in vodstvene položaje. Med njegovim vodstvom se je zgodila znamenita bitka pri Puebli 5. maja 1862, ko je mnogo številčnejša in bolje opremljena francoska vojska izgubila proti Mehičanom v mestecu Puebla nedaleč stran od Ciudada. Mehičani to zmago še danes obeležujejo s praznikom 5. maja oz. cinco de mayo*.
 |
Strup je v malih flaškah. Avtor: Pelegrí Clavé,
vir |
Glede reform in državne politike je bil Juarez zavzet demokrat in federalist, prav tako pa se je zavzemal za versko svobodo in s tem povezano strogo ločitev cerkve od države, kar mu je tudi uspelo doseči. Njegov konflikt s cerkvijo ima tudi politično agendo, saj je cerkev podpirala njegove konzervativne nasprotnike, tako da je Juarez pred formalno ločitvijo cerkve od države nacionaliziral vso cerkevno lastnino, razen svetišč in izobraževalnih ustanov, ter pokopališča in prenesel izdajanje rojstnih in poročnih listov pod pristojnost države, da je zmanjšal vpliv cerkve na državno politiko.
Danes je Benito Juarez mehiški nacionalni heroj. Kot rečeno, je po njem poimenovano nešteto ulic in ogromno spomenikov stoji njemu v čast. Prav tako nosi njegovo glavno letališče v Ciudadu, Aeropuerto Benito Juarez, in celo mesto tik ob meji z ZDA, Ciudad Juarez, je poimenovano po njem.
*Najbrž pozna kdo izraz cinco de mayo iz ameriškega okolja. Tam jim za zgodovinski kontekst praznika v glavnem dol visi, je pa fajn prilika za alkoholno žuranje.
Mezcal: tekila za hipsterje
Vsi poznamo mehiško žgano pijačo iz agavinih listov, tekilo. A tekila je, podobno kot francoski šampanjec, zaščiten izdelek in prava tekila je pridelana le v zvezni državi Jalisco, kjer je tudi vas Tequila.
Ob tekili pa poznamo še drugo mehiško žganje iz agavinih listov, mezcal. Središče t. i. mezcalerij je ravno v okolici Oaxace, agavini listi pa so posajeni marsikje v mestu, da ne bi kdo slučajno na to pozabil.
 |
Cerkev sv. Dominika v Oaxaci, eno od središč mesta, pred njo pa posajeni agavini listi
|
Mezcal izgleda podobno kot tekila in prav tako poznamo tri različne vrste: blanco, oz. bel ali navaden mezcal, reposado, uležan mezcal, ki se je že navlekel lesa iz soda, v katerem je zorel, in añejo, staran mezcal. Praktično povsod po mestu lahko poskusiš mezcal ali celo greš na degustacijo ali obisk kakšne od mezcalerij. Še deset let nazaj je Mezcal veljal za pijačo revežev, v zadnjih letih pa je njegova pridelava doživela pravi bum in je čedalje bolj popularen. Osebno se mi zdi, da ima mezcal veliko večji razpon od tekile; tekila ima vedno nek standarden okus, mezcal pa je lahko tudi resnično izvrsten ali pa obratno, tudi resnično zanič. Se pa vsekakor veselim, ko bo čez 3-5 let ta trend prav gotovo priromal tudi v Evropo.
Simbioza turizma in lokalne obrti
Oaxaca je v marsikaterem pogledu izrazito turistično mesto. Fasade stavb so poslikane z murali iz mezoameriške mitologije, trgi in pomembnejša središča so polna ponudnikov turističnih storitev in prodajalcev hrane in spominkov, celo klop zaljubljencev najdemo, ki je prav gotovo zelo popularna na Instagramu.
 |
| Klop zaljubljencev. Ne pozabi, da te čakam. Ne čakaj, da te pozabim. |
A v Oaxaci še je tudi presentljivo živa scena lokalnih obrtnikov. V mestu je veliko delavnic in pridelovalnic raznoraznih izdelkov. Naša vodička po mestu je konkretno izpostavila dve: delavnico okrasja iz pločevine in tkalnico. Vse te delavnice so v družinski lasti in so aktivne že več generacij. Žal ne bodo vse obstale večno, saj si otroci v kakšnem primeru preprosto ne želijo nadaljevati družinske obrti, brez naslednika pa delavnica preprosto propade, je pa kljub temu fascinantno videti, da so te delavnice v samem centru mesta in da so obrtniki zelo gostoljubni in pripravljeni pokazati svoje veščine turistom. Njihovo blago je po večini izjemno kakovostno, prodajajo pa ga po zelo razumnih cenah. |
| Lokalna tkalnica. Spredaj sedi šef, don Mario, ki je žal zadnji obrtnik v družini. Tkalnica bo umrla z njim. |
RIP Hierve el agua in milejši Azteki
Blizu Oaxace sta še dve znamenitosti, okameneli slapovi Hierve el agua in hrib oz. mesto predhispanskega plemena Zapotekov Monte Alban.
"Slapovi" (v resnici ne gre za slapove, temveč za kamnito tvorbo) Hierve el agua so se kot posledica pandemije covida žal trajno zaprli. Najbrž se kdo sprašuje, kako se lahko naravna znamenitost zapre, a kot vedno, je v ozadju še marsikaj drugega. Med najhujšim besnenjem pandemije so praktično vse turistične atrakcije začasno prenehale sprejemati obiskovalce, lokalci okoli slapov Hierve el agua pa so to prilliko izkoiristili za upor proti lokalnemu turizmu in so naznanili, da ne nameravajo več sprejemati turistov, dokler ne bodo prejeli svojega deleža denarja od turistične industrije. Očitno niso uspeli priti do dogovora, slapovi pa so zato še vedno ali celo trajno zaprti. Velja omeniti, da je tukaj v igri tudi okoljska problematika, saj masovni turizem ni dober za okolje in slapovi so že začeli kazati posledice tega, a sam mislim, da je opetnajstenim lokalcem v prvi vrsti vseeno šlo za zaslužek. Težko je skrbeti za okolje, če se še sam boriš za preživetje. |
| Gone but not forgotten, veliki "slap" Hierve del agua |
Tudi Monte Alban deluje v luči okoljske in zdravstvene krize pod določenimi omejitvami, sprejema namreč le 400 obiskovalcev dnevno. Tja sem se odpravil nekega dopoldneva s t. i. colectivom, javnim prevoznim sredstvom, ki je nekaj med taksijem in avtobusnim prevozom. Kot lahko posumimo že iz imena, leži Monte Alban na hribu. Večino dni so ruševine obdane s suho, rjavkasto travo, jaz sem pa imel to srečo, da sem šel na hrib dan po dežju, tako da je bilo vse prelepe zelene barve. |
| Center mesta. Odsotnost žrtvenega oltarja in piste do njega je opazna. |
Zapoteki so še ena od mezoameriških predhispanskih civilizacij. Njihova arhitektura in postavitev mest je podobna kot pri Majih ali Aztekih, imajo pa Zapoteki svoj jezik, zanje pa je značilno tudi to, da niso izvajali človeških žrtev in da so nekatere vodstvene položaje zavzemale tudi ženske. Bili so neke vrste rivali z Azteki in z njimi so se večkrat tudi spopadli, a njihova poguba, kot pri večini plemen, ni bila azteške, temveč španske narave. Ko so Zapoteki slišali, da so Španci porazili Azteke, so se odločili, da se jim ne bodo uprli, da bi se izognili enaki usodi, toda njihova taktika se je izkazala za neuspešno, saj so kolonizatorjem podlegli enako kot vsi drugi.
Iz Oaxace sem se namenil v mesto San Cristobal de las Casas v zvezni državi Chiapas. Sedel sem na 12-urno vožnjo z avtobusom in prispel ves polomljen, a sem v San Cristobalu kljub temu neznansko užival. V naslednji objavi vas čaka spanje na gradbišču, prigode pri domorodcih, divji krokodili in mnogo več.
Komentarji
Objavite komentar