Mehika 2021: Kraške jame in hardcore fuzbal

 Po treh nočeh razvrata in naposlednega mazanja sončnih opeklin z aloe vero sem se odpravil na štiriurno potovanje na zahod polotoka Jukatan, v mesto Merida. Lahko rečem samo wow, Merida je čudovita. Tam sem preživel ravno dve noči, a mi je iskreno žal, da nisem ostal dlje. Center mesta je prekrasen, mesto je tesno povezano z majevsko kulturo, v bližini je polno majevskih ruševin in cenotejev, naravnih vodnih bazenov, v mestu pa je polno simpatičnih hostlov in barov za preživljanje večerov.

Kraške jame, le brez proteusov

Polotok Jukatan je znan po t. i. cenotejih. To so jame, ki naj bi nastale kot posledica istega meteorita, ki je pred 65 milijoni let iztrebil dinozavre. Gre za apnenčaste tvorbe, v katerih se pogosto nabira tudi čista voda, tako da so velikokrat izkoriščeni kot kopališča. Čeprav to za slovenska ušesa sprva zveni nekoliko nenavadno, so cenoteji v bistvu kraške tvorbe, le da obiskovalce namesto proteusov v jami pogosto pričakajo tacosi pri vhodu.

Ob obisku kakršnegakoli cenoteja, primernega za kopanje, sem se takoj zavedel enega od privilegijev odraščanja v razmeroma bogati, evropski državi, namreč znanje plavanja. Izkušeni plavalci, oziroma plavalci nasploh, bodo v cenotejih malce razočarani, saj je nošenje rešilnega jopiča pogosto obvezno. Veliko Mehičanov ne zna plavati, torej so tovrstni ukrepi precej pogosti na turističnih kopališčih. A obisk cenoteja je kljub temu neverjeten in več kot priporočljiv.

Narava da, narava vzame. Tokrat bazene v zameno za dinozavre

Sobivanje z Maji

Merida je mesto, ki je izrazito povezano z majevskimi domorodci. Če je Cancun mesto žuranja in razvrata, potem je Merida mesto kulture. Ima polno muzejev, med njimi tudi arhitekturnega, antropološkega, gastronomskega itd. in veliko tudi povezanih z Maji. Mesto se svojih korenin zelo zaveda in pogosto so v centru mesta, pri zocalu, tudi javne kulturne prireditve. Tako sem jaz svoj prvi dan v Meridi naletel na festival majevskih plesov, karte pa so delili kar zastonj po mestu. Cesto ob glavnem trgu so zaprli, ob devetih zvečer pa se je na ograjeno prizorišče zbralo približno deset plesnih parov, ki so ob spremstvu žive glasbe ponazorili nekaj plesov, vmes pa je starejši možakar razlagal o pomenu plesov in o majevski kulturi.

Nisem vsega razumel, je pa bilo zabavno

Maji v mestu tudi prodajajo svoje ročne izdelke. Znani so po tkanih visečih mrežah in klobukih. Ko izdelajo dovoljšnjo količino izdelkov, se odpravijo v mesto, kjer imajo svoje zadruge (tam so približno enkrat tedensko) in jih prodajajo. Povpraševanje po klobukih seveda izkoristijo tudi drugi prodajalci in prodajajo cenene različice, uvožene iz Kitajske, a pravo, majevsko robo se da prepoznati že na daleč. To pišem kot nekdo, ki sicer nikoli ne nosi kakršnihkoli kap ali klobukov, kvečjemu zimske kape: klobuki so vrhunski. Obiskal sem eno od majevskih zadrug in seveda si me je nagledal eden od prodajalcev, mi posadil klobuk na glavo in pihal na dušo, češ kako mi pristoji. Ampak občutek ročno tkanega klobuka na glavi je dejansko bil fenomenalen, zapovrh vsega pa so klobuki še zložljivi, tako da sem ga zlahka spravil v predal nahrbtnika, ne da bi ga poškodoval. Skratka, po krajšem barantanju sem se iz zadruge odpravil kot ponosen lastnik novega klobuka*.

*Takrat sem še imel precej močne opekline in sem si tudi prigovarjal, da ga potrebujem zaradi sonca.

Old school Maji

V bližini Meride je tudi polno starih majevskih ruševin. Na tej točki naj kot častno omembo omenim mesto Uxmal [ušmal] z bojda prekrasnim guvernerskim poslopjem, ki pa ga žal nisem utegnil obiskati.

Prvo staro majevsko mesto na potovanju se imenuje Izamal in je od Meride oddaljeno slabe pol urce. V bistvu niti ni mesto, prej mestece, ki ga na vsaki strani obdaja ena majevska piramida, dejanskega majevskega mesta pa ni zares več, saj so španski kolonizatorji na njem postavili svoje mesto, na mestni akropoli pa je zdaj krščanski tempelj. V mestu v bistvu ni prav veliko za videti razen tržnice in omenjenega krščanskega templja, je pa Izamal prav posebno mesto, saj je v celoti obarvano živo rumeno z belimi akcenti. Kdor je že bil ali pozna maroški Chefchaouen, si morda lahko predstavlja, kako to izgleda.

Center Izamala. Levo je tempelj, na sredini pa vhod v tržnico

Notranje dvorišče templja

Ob Izamalu sem tudi obiskal starodavno majevsko mesto Mayapan. Če bi moral razvrstiti vse ruševine, ki sem jih obiskal, od najslabših do najboljših, bi Mayapan najbrž bil nekje proti repu seznama. Sicer so ruševine precej neoblegane in okoli stavb je prijetna zelenica, a same po sebi ruševine niso pretirano izstopajoče. Imajo pa eno veliko prednost. Pri veliki večini majevskih ruševin je plezanje na piramide prepovedano, v središču Mayapana pa je 18 m visoka piramida, na katero se lahko povzpneš. Stopnice so sicer ožje in višje od "klasičnih", kar je za moja stopala št. 46 izziv, a razgled od zgoraj je čudovit. Kdor se še ni povzpel na srednjeameriško piramido, še ni živel!

Mahava z vrha!

Na vrhu piramide, na glavi pa klobuk, ki so mi ga stkali Maji

Seveda pa ni nobeno potovanje po Mehiki popolno brez obiska najznamenitejših majevskih ruševin in eno od sedmero sodobnih čudes sveta, mesto Chichen Itza. Chichen Itza je nekje na pol poti med Merido in Valladolidom na sredini polotoka in je, razumljivo, od vseh ruševin najdražje, nikakor pa ni precenjeno.

Najbrž imamo nekje v ozadju vsi informacijo, da so bili Maji vrhunski matematiki. Tista o koncu sveta leta 2012 je sicer izmišljena, takrat se je namreč končalo le eno obdobje po majevskem koledarju in ne kar cel svet (za to so poskrbeli mediji), ostalo pa drži. Še najboljši prikaz razvitosti in arhitekturnega znanja Majev je ravno osrednji tempelj v Chichen Itzi, Kuculcanov tempelj. To je tisti, ki se nam ob misli na Chichen Itzo vsem porodi v glavi. Gre za tempelj božanstva Quetzalcoatl, pernatega kuščarja. Dna stopnišč krasijo podobe njegove glave, ker pa so ob stopnicah piramide postavljene balustrade, padejo sence okoli sončnega zahoda, ko je sonce pod pravim kotom, tako, kot da bi se sam Quetzalcoatl spuščal navzdol iz vrha templja.

Že Maji so vedeli, da mora biti prava umetnina večplastna. Vir

Kukulcanov tempelj ima na vsaki strani po eno stopnišče, vsako z 91 stopnicami, skupaj s ploščadjo na vrhu kot končno stopnico je to torej 365 stopnic, enako kot dni v letu. Prav tako je tempelj postavljen nad cenotejem, ta pa služi kot križišče oz. stičišče štirih drugih cenotejev, enega na severu, drugega na vzhodu, tretjega na zahodu in četrtega na jugu. Tudi sama piramida je postavljena tako, da so lahko prebivalci Chichen Itze po tem, kako je sonce nanjo vzšlo oz. zašlo načrtovali obredna in kmetijska opravila.

View this post on Instagram

A post shared by Vid Baklan (@vidbaklan)

Hardcore fuzbal 

In ko smo ravno pri majevskih obredih, moram obvezno omeniti majevsko igro, podobno nogometu, z imenom pok-ta-pok. V Chichen Itzi je namreč tudi zelo dobro ohranjeno igrišče za ta šport, služil pa niti ni toliko rekreaciji, temveč predvsem obredom. Igrišče je plosko, na vsaki strani sta dve steni in na vsaki steni po en obroč, skozi katerega morajo igralci s pomočjo bokov, kolen in komolcev spraviti žogo.

Igrišče za pok-ta-pok. Na vsaki steni je po en obroč, na sredini zadaj pa prostor za elitne gledalce, med drugim najbrž tudi za kakega visokega svečenika

Ne vemo točno, kakšna je bila nagrada igre, vemo le, da so določene igralce žrtvovali. Pomislili bi, da so to bili poraženci, a biti žrtvovan je bila velika čast, tako je povsem možno tudi, da so žrtvovali zmagovalce. Nekateri viri pravijo celo, da naj bi ekipi predstavljali sile dobrega in zla, razplet igre pa je deloval kot prerokba prihodnosti. Igro so tudi spremljali svečeniki in možno, da so sprejeli odločitev, koga žrtvovati, v odvisnosti od poteka tekme oz. prerokbe.

Pok-ta-pok se igra še danes, sicer z veliko blažjimi posledicami. Ljudi se več ne žrtvuje, kvečjemu žrtvujejo poraženci nekaj denarja za pivo po tekmi, to pa je že to.

V Meridi in okoliških krajih sem preživel le dobra dva dni. Absolutno premalo in to jemljem kot lekcijo za prihodnjič, da je tukaj potrebno več časa. Skratka, iz Meride sem se odpravil v Tulum, še eno letoviško mesto z lepimi plažami, nočnim življenjem in divjo farmacevtsko industrijo. Ampak o tem več prihodnjič.