Ko govorimo o dopustovanju v Mehiki, hitro pomislimo na bele, peščene plaže, toplo karibsko morje in kako poležavamo na plaži na ležalniku, v ozadju se vrti reggaeton glasba, prijazen natakar Juan pa nam nosi sveže pripravljeno piña colado. V holywoodskih filmih Američani dopustujejo v Acapulcu ali v Cancunu in ti dve letovišči sta predstavljeni kot raj na Zemlji. Na splošno je Mehika v veliko medijih* predstavljena bodisi kot bojišče drogeraških kartelov, kjer si ljudje zjutraj namesto sladkorja v kavo vsujejo kokain ali pa kot letoviški paradiž z ženskami s kokosovo lupino namesto modrca. Tako kot najbrž vemo, da je prva predstava izmišljotina, nas ne bi smelo presenečati, da slednja ravno tako ne drži.
*Z mediji mislim filme, knjige, serije, itd. Prosim, ne mi z (ne)verodostojnostjo raznih novičarskih portalov, kot se to v Sloveniji rado zgodi.
Umetna modra laguna
V Cancunu sem preživel tri noči, čeprav ene skorajda ne morem šteti, saj sem v hostel prispel šele okoli enajstih zvečer. V teh dveh dnevih in pol mesta praktično nisem videl, taksi me je odpeljal od letališča v hostel, nato pa sem se skoraj ves čas v mestu zadrževal v premeru dveh kilometrov od postelje, saj turistom dejansko ni treba dlje. Mesto Cancun in letovišče Cancun sta namreč ločena drug od drugega. Ne mislim socioekonomsko, ampak fizično ločena. Mesto Cancun je obalno mehiško mesto ob laguni, na drugi strani lagune pa se razprostira umetno ustvarjena zona hotelera; skoraj 23 km dolga hotelska cona z enim hotelom ob drugim, na severnem vrhu pa je nekakšno središče z nočnimi klubi, verigami restavracij in ponudniki potapljaških in pivskih izletov v lovu za turisti.
Zgoraj levo je mesto Cancun, spodaj levo letališče, na desni pa hotelska cona
Vse to o plažah delno drži. Pesek je bel, vreme je prijetno, morje je toplo, a če nisi gost v enem od megalomanskih hotelov, ki se vijejo vzdolž lagune, ali če ne plačaš oderuške cene za ležalnik, ti preostane samo posedanje na pesku, kar je lahko - in je tudi bilo - zelo prijetno, je pa daleč od obalnega paradiža. Če imaš smolo, lahko tudi naletiš na obdobja, ko je obala polna morske trave in je težje najti točko, primerno za kopanje.
Prav vse te gromozanske stavbe so hoteli
Nevidni sovražniki
Vedno poslušamo, kako so največje nevarnosti za turiste v Mehiki droge, a vsaj na obali je daleč največja nevarnost sonce. Temperature se redno gibljejo okoli 35° C, če ne celo višje, vlage je več kot v zmerno toplem podnebju in sonce se odbija od bele mivke, tako da te doseže tudi v senci. Če smo iz letovanja na hrvaški obali vajeni mazanja s kremo za sončenje s faktorjem zaščite do 30 dopoldne, ko pridemo na plažo, je to tukaj absolutno premalo. Sonce žge neizprosno in potreben je vsaj faktor zaščite 50, priporočljivo pa se je namazati vsako uro, da zaščita dejansko zaleže.
Druga največja nevarnost v Cancunu je morje oz. kombinacija alkoholiziranosti in morja. To sicer velja nekoliko bolj za mehiške turiste, saj jih je veliko neplavalcev, a morje okoli Cancuna zna vseeno biti precej razburkano. Plaža je razdeljena na predele in vsak predel je označen z zastavo različne barve, ki nakazuje stopnjo razburkanosti. Že pogosto se je namreč zgodilo, da je kdo pogledal pregloboko v kozarec in šel na potapljaško ekspedicijo, iz katere se ni nikoli vrnil.
Med žrtve sončnih opeklin štejem tudi jaz. Ker mi moški ego tako veleva, sem se zjutraj na tanko namazal s kremo s faktorjem 30 in to je bilo dovolj za cel dan. Po dnevu poležavanja na plaži sem se v hostel vrnil z živo rdečo kožo in takimi opeklinami, da sem komaj spal, nahrbtnika pa še cel teden nisem mogel prav nositi. Na tej točki bi lahko pokazal fotografijo, a sem se po premisleku odločil, da je raje ne bom, ker ni ravno prijetna na pogled*. Povedal bom samo to, da še imam danes sledove opeklin na ramenih.
*Na eni od fotk se tudi vidi del moje zadnjice, to pa pokažem samo izbranim, pa še za to sta potrebna kino in večerja.
Noči razvrata
Čeprav je v zvezni državi Quintana Roo, v kateri je Cancun, za čas mojega obiska veljala policijska ura ob 23.00, je bilo nočno življenje še kako aktivno. Policijska ura je bil dejansko eden od edinih možnih epidemioloških ukrepov, saj so lahko lokalne oblasti le tako poskušale brzdati maso ljudi, ki se zbira v Cancunu. Zapreti nočne klube preprosto ne bi bilo izvedljivo, saj ogromno prispevajo k lokalnemu gospodarstvu.
Izgleda da obiskovalcem ta omejitev ni povzročala pretiranih preglavic. Če si prej žural in popival do treh, boš to pač tako prilagodil, da boš ob enajstih že gotov. Na severu hotelske cone so tako kraljevali nočni klubi, en z bolj ekstravagantno ponudbo od drugega, prav vsi pa so bili polni do roba.
La vaquita - kravica
A kralj je lahko le eden in v Cancunu je to nedvomno Coco Bongo. Se spomnite kultne komedije iz 90ih Maska z Jimom Carreyjem in Cameron Diaz v glavnih vlogah? Del filma se dogaja v namišljenem klubu z imenom Coco Bongo, kjer Jim Carrey kot Maska očara hišno pevko Coca Bonga, Cameron Diaz.
Izgleda, da je Jim Carrey na neki točki odkupil intelektualne pravice za te like in imena, saj je odprl vrsto nočno klubov (eden je v Cancunu, drug v Playi Del Carmen, tretji pa v Dominikanski republiki) z imenom Coco Bongo. Ni sicer točno kot klub iz filma, a obiskovalce vseeno pričaka šov. Ogromno zaposlenih in nastopačev je oblečenih v slavni rumeni smoking in zeleni obraz Maske, veliko pa je tudi Beetlejuiceov iz istoimenskega filma. Glasba je sicer enaka kot v ostalih nočnih klubih, a le v Cocu Bongu jo spremlja plesni šov, kjer so nastopajoči vedno tematsko oblečeni (lahko so Špartanci, že omenjeni Beetlejuicei in Maske ali kaj tretjega) in izvajajo akrobacije na trapezih ali podobne vrtoglavne poteze. Coco Bongo je sicer tako ekskluziven tudi predvsem zaradi svoje (ne)dostopnosti. Najcenejše vstopnice stanejo namreč okoli 55 dolarjev, najdražje pa se že gibljejo v trimestnih številkah. Za to ceno sicer dobiš vstop v klub, prigrizek, 5-10 zastonj pijač in še kaj, a je vseeno drag špas.
Go big or go home ali kako
Isla Mujeres ni fake news
Če so plaže, lokali in hoteli Cancuna precenjeni, predragi in nasploh lažna predstava nekega obalnega raja, je rož'ca za to bolezen k sreči zelo blizu. V karibskem morju je namreč otok Isla Mujeres in je vse to, kar Cancun obljublja, a ne dostavi. Na Islo Mujeres pelje trajekt iz luke v Cancunu. Trajekt ni predrag in vožnja ni predolga, na poti pa je na krovu celo glasbenik, ki goste animira z živo glasbo*.
Isla Mujeres je majhen otok in vsi lokali in trgovine izgledajo povsem tropsko. Obiskovalci si pogosto najamejo voziček za golf in na njem raziskujejo otok. Pravi biser otoka pa je severna plaža, playa norte. Kdor išče tropski raj v Karibih, ga bo našel na playi norte. Morje je toplo, pesek je super na dotik in ležalniki in stoli v plažnih barih so načeloma zastonj. Lastniki sicer pričakujejo, da bodo gostje tudi kaj naročili, ampak mislim, da ni prevelike bojazni, da bi se kdo samo usedel in se ob teh temperaturah ne bi želel osvežiti. Zvečer je tudi sončni zahod, ki ga obiskovalci plaže vsi nestrpno čakajo in fotografirajo. Cancun je fake news, Isla Mujeres je pravi cilj za tiste, željne poležavanja na plaži in tropskih koktejlov.
Kdor me je zadnjih nekaj dni spremljal na družabnih omrežjih, je videl, da sem se tri tedne potikal po jugu Mehike, saj sem na vsake toliko objavil kak video, fotko, story ali kaj podobnega. Če slučajno nimate dovolj vseh objav, se ne rabite bati, saj sem namreč odločil, celo potovanje še ovekovečiti v obliki bloga. Novo objavo nameravam napisati vsakih nekaj dni, a ker imam zraven tega bloga še celo drugo življenje s svojimi opravki in obveznostmi, si pridržujem pravico do občasnih zamud. Vem, da zadnja poved zveni, kot da sem Batman, ampak prisežem, da nisem.* Blog bom seveda tudi opremil s fotografskim materialom, gotovo pa bom kar precej fotografij snel s spleta (seveda z navedbo vira in/ali avtorja). Seveda sem precej fotografiral, ampak tekom tega in drugih potovanj sem ugotovil sledeče: 1. vsaka moja fotografija je sicer unikat mojega potovanja, ampak vseeno nisem profesionalen fotograf. Ne fotkam s fotoaparatom, ampak s telefonom in na hitro, 2. iskreno, ne da se mi. Čedalje bo...
Po dvanajsturni vožnji na nočnem avtobusu sem naposled prispel v mesto San Cristobal de las Casas. San Cristobal je mestece v zvezni državi Chiapas in je svojevrstna turistična vroča točka. Chiapas velja za svet v malem, saj imamo na dosegu roke praktično vse od naravnih znamenitosti (slapovi El chiflon, kanjon Sumidero), kulturoloških fenomenov (vasici Chamule in Zinacantan) in večjih mest (Tuxtla). Tudi sam San Cristobal je prelepo in unikatno mesto in ker leži v sržu vsega, si ga popotniki pogosto izberejo za prenočišče in od tam raziskujejo okolico. V mestu sem prenočil le enkrat, v hostlu blizu centra z vsem, kar človek potrebuje. Lepo kuhinjo, prekrasnim notranjim dvoriščem, čistimi sanitarijami itd. Doplačal sem nekaj evrov več za zasebno sobo, ki pa je bila na drugi strani stavbe, tako da sem moral mimo dveh ulic, da sem prišel do nje. Receptorka je dejala, da soba izgleda malce rustikalno in dandanes to očitno pomeni, da je soba sredi gradbišča. Ne pretiravam, okoli vhoda...
Gotovo je že marsikdo od vas na Instagramu videl fotografije prelepe peščene plaže, slamnatih hišk, pisanih koktejlov in nepopisno lepega vremena ob kristalno čisti vodi. Večina teh fotografij je najbrž imela isto krajevno oznako: Tulum. Tulum je, sploh v postpandemskih časih, postal ena od novih žurerskih prestolnic. Tudi influencerji vseh vrst se čedalje bolj zgrinjajo tja za ležeren dopust in seveda lepe fotke. Jaz sem v Tulumu preživel slabe tri dni, a sem dobil povsem drugačen vtis od obljubljenih podob paradiža. Na koncu sem Tulum zapustil s podobno grenkim priokusom kot Cancun, da videz namreč vara in da je tudi del Tuluma fake news . Mit hotelske cone Tulum je sestavljen podobno kot Cancun v smislu, da je dejansko mesto skoraj v celoti ločeno od glavnega, žurerskega dogajanja. Tudi Tulum ima svojo zono hotelero , ki je kakih 20 km stran od samega mesta, in prav ta je tista rajska podoba, ki jo vidimo na Instagramu, pa še za to mora biti ustrezno vreme. Moram spet omeniti, ...
Komentarji
Objavite komentar